ZDRAVJE MESA KOKOŠI
Piščančje meso je danes eno najbolj razširjenih in sprejetih živil na svetu. Na jedilnikih se pojavlja kot vsakodnevna izbira, kot simbol preprostosti, lahkotnosti in domnevne zdravosti. Pogosto ga dojemamo kot boljšo alternativo rdečemu mesu, kot nekaj varnega, nevtralnega, skoraj brez zgodbe. Prav v tem pa se skriva največja zmota. Za tem ugledom se namreč razprostira resničnost, o kateri se redko govori in še redkeje razmišlja. Resničnost življenj kokoši, ki niso zgolj proizvod, temveč čuteča bitja.
Ko pogledamo onkraj embalaže in marketinških obljub, se odpre vprašanje, ki ga ne moremo več ignorirati. Kako in v kakšnih pogojih živijo kokoši, katerih meso vsakodnevno uživamo. Njihova življenja so pogosto zaznamovana z gnečo, pomanjkanjem gibanja, kroničnim stresom, umazanijo in boleznimi. To niso obrobne podrobnosti, temveč temeljni dejavniki, ki vplivajo na vse. Na dobrobit živali, na okolje in nenazadnje tudi na kakovost hrane, ki pride na naš krožnik.
Zdravje mesa ni ločeno od zdravja živali. Ne obstaja v vakuumu. Kokoš, ki živi v nenehnem stresu, v neustreznih razmerah in brez možnosti naravnega vedenja, v svojem telesu nosi posledice takšnega življenja. Hormonsko neravnovesje, oslabljen imunski sistem in prisotnost bolezni se ne ustavijo pri vratih klavnice. Vse to se zapiše v tkivo, v meso, v hranilo, ki ga nato zaužijemo tudi mi.
Ta tema zato ni napad na posameznika ali njegovo izbiro, temveč povabilo k razmisleku. Kaj v resnici pomeni zdrava hrana in kakšno ceno smo pripravljeni spregledati, da jo imamo na voljo vsak dan. Ko govorimo o piščančjem mesu, ne govorimo le o prehrani, temveč o etiki, zdravju in odgovornosti. O povezavi med življenjem živali in našim lastnim telesom. In ta povezava je veliko močnejša, kot si morda želimo priznati.
Stres, strah in trpljenje pustijo sledi
Ko žival živi v neprestanem stresu, se to ne konča pri njenem vedenju ali počutju, temveč se globoko zapiše v njeno telo. Organizem, ki je stalno izpostavljen strahu, gneči, hrupu, pomanjkanju prostora in bolečinam, deluje v stanju kronične pripravljenosti. Stresni hormon kortizol se sprošča dolgotrajno in v povišanih količinah, kar poruši naravno ravnovesje v telesu živali. Mišice ostajajo zakrčene, presnova je motena, telo pa energijo ne usmerja v zdravo rast, temveč v golo preživetje.
Dolgotrajen stres povzroči zakisanje mišičnega tkiva, spremeni pH vrednost mesa in vpliva na strukturo beljakovin. Namesto čvrstih, elastičnih mišičnih vlaken nastajajo tkiva slabše kakovosti, ki se po zakolu ne morejo pravilno regenerirati. Telo živali je izčrpano, oslabljen imunski sistem pa pomeni več vnetij, okužb in presnovnih motenj, ki se ne izgubijo čez noč. Vse to se odraža neposredno v mesu.
Zato pri takšnem mesu pogosto opazimo značilne znake industrijskega stresa. Meso je vodeno, bledo, brez naravne strukture in pogosto nenavadno mehko ali gumijasto na otip. Gre za pojav, ki je v živilski stroki dobro znan in povezan s hitro rastjo, neustreznimi pogoji reje in visoko stopnjo stresa. Živali so genetsko in prehransko prisiljene v nenaravno hitro pridobivanje mase, medtem ko njihovo telo in mišice temu tempu ne morejo slediti.
Takšno meso ima nižjo hranilno vrednost. Vsebuje manj kakovostnih beljakovin, slabše razmerje aminokislin in pogosto več vode, kar zmanjša njegovo prehransko vrednost. Okus je prazen, tekstura nenaravna, hranilo pa ne nudi tistega, kar bi moralo. Namesto vira moči in prehrane postane kompromis med količino in kakovostjo, pri katerem največjo ceno plača žival, posledice pa nosimo tudi ljudje.
Stres in trpljenje živali torej nista abstraktna pojma, omejena na etiko ali sočutje. Sta biološka dejstva, ki pustita jasne in trajne sledi v mesu, ki ga zaužijemo. Kar se dogaja v življenju živali, se zapiše v njeno telo in se prenese naprej. Zdravje mesa ni ločeno od zdravja živali. Je njegov neposredni odsev. Ko to razumemo, postane jasno, da vprašanje kakovosti hrane ni le vprašanje okusa ali cene, temveč vprašanje odnosa do življenja samega.
Antibiotiki v mesu: tihi spremljevalci večerje
Antibiotiki v mesu so tihi spremljevalci večerje, o katerih se redko govori, a imajo zelo resnične in dokazljive posledice. V industrijski reji perutnine se kokoši pogosto gojijo v izjemno prenatrpanih, nehigienskih in stresnih razmerah, kjer se bolezni širijo hitro in nekontrolirano. Namesto da bi se reševal vzrok, torej neustrezni pogoji reje, se sistem zanaša na antibiotike kot preventivni ukrep. To pomeni, da živali zdravila pogosto prejemajo še preden sploh zbolijo, zgolj zato, da proizvodnja ne bi obstala.
Uradno naj bi veljalo, da se antibiotiki pred zakolom izločijo iz telesa živali v tako imenovanem karenčnem obdobju. Vendar številne neodvisne raziskave kažejo, da ostanki antibiotikov kljub temu pogosto ostanejo v mesu. Evropska agencija za varnost hrane in Svetovna zdravstvena organizacija že leta opozarjata, da so sledi veterinarskih antibiotikov redno zaznane v mesnih izdelkih, zlasti v perutnini iz intenzivne reje. Te količine so morda majhne, vendar problem ni v enkratni izpostavljenosti, temveč v dolgotrajnem in ponavljajočem se vnosu.
Najresnejša in najbolje dokumentirana posledica takšne prakse je razvoj odpornosti bakterij na antibiotike. Ko so bakterije redno izpostavljene nizkim odmerkom antibiotikov, se prilagodijo in postanejo odporne. To pomeni, da zdravila, ki so nekoč učinkovito zdravila okužbe, danes vse pogosteje ne delujejo več. Svetovna zdravstvena organizacija odpornost na antibiotike uvršča med največje globalne grožnje javnemu zdravju. Študije so pokazale, da se odporni sevi bakterij, kot so Salmonella, Campylobacter in Escherichia coli, pogosto prenašajo z živalskega mesa na ljudi prek hrane.
Antibiotiki ne vplivajo le na nevarne bakterije, temveč tudi na našo črevesno mikrofloro. Človeško črevesje je dom milijardam koristnih bakterij, ki sodelujejo pri prebavi, sintezi vitaminov in delovanju imunskega sistema. Redna izpostavljenost ostankom antibiotikov, tudi v nizkih odmerkih, lahko poruši to ravnovesje. Znanstvene raziskave povezujejo takšne motnje z napihnjenostjo, slabšo absorpcijo hranil, pogostejšimi prebavnimi težavami in celo z večjim tveganjem za kronična vnetja.
Poleg tega so dokumentirane tudi alergijske reakcije na ostanke antibiotikov v mesu. Pri občutljivih posameznikih lahko že majhne količine sprožijo kožne izpuščaje, prebavne težave ali dihalne reakcije. To predstavlja posebno tveganje za otroke, starejše in ljudi z že oslabljenim imunskim sistemom. Dolgotrajna izpostavljenost lahko dodatno obremeni imunski sistem, ki se mora nenehno odzivati na snovi, ki v telesu nimajo naravne vloge.
Pomembno je poudariti, da ta problem ni omejen na živali. Industrijska raba antibiotikov v reji neposredno vpliva na ljudi, okolje in zdravstvene sisteme. Ostanki antibiotikov prehajajo tudi v tla in vodo, kjer dodatno spodbujajo razvoj odpornih bakterij v okolju. Gre za začaran krog, v katerem živali, ljudje in narava plačujejo ceno sistema, ki daje prednost količini pred zdravjem.
Antibiotiki v mesu niso teorija ali pretiravanje, temveč znanstveno potrjeno dejstvo z dolgoročnimi posledicami. Ko govorimo o industrijski reji, ne govorimo več zgolj o dobrobiti živali, temveč o javnem zdravju. Vsak kos mesa nosi s seboj zgodbo pogojev, v katerih je žival živela. In te zgodbe se ne končajo na krožniku, temveč se nadaljujejo v našem telesu.
Hormoni in nenaravna rast
V mnogih državah je uporaba rastnih hormonov v reji kokoši sicer uradno prepovedana, vendar to še ne pomeni, da je meso, ki pride na trg, posledično tudi naravno ali kakovostno. Industrijski sistemi so našli druge poti, kako pospešiti proizvodnjo, in te poti so pogosto manj vidne, a nič manj problematične. Ena najbolj razširjenih praks je agresivna genetska selekcija za nenaravno hitro rast. Današnji piščanci so vzrejeni tako, da v zgolj petih do šestih tednih dosežejo težo, za katero so njihove naravne prednice potrebovale več mesecev. Takšna rast ni rezultat zdravega razvoja, temveč biološkega pritiska, ki ga telo živali komaj še zmore.
Da bi ta tempo sploh lahko vzdrževali, se krmi dodajajo različni prehranski pospeševalci, visoko energijske mešanice in beljakovinski koncentrati, katerih edini cilj je povečanje mišične mase v najkrajšem možnem času. Čeprav ti dodatki niso uradno označeni kot hormoni, njihovo delovanje pogosto obide naravne biološke omejitve. Kosti, sklepi, srce in notranji organi piščancev se tej rasti ne morejo prilagoditi, zato živali pogosto trpijo za deformacijami, vnetji, bolečinami in odpovedmi organov. To ni stranski učinek, temveč sistemska posledica proizvodnje, ki daje prednost hitrosti pred zdravjem.
Takšni pogoji se neposredno odražajo v kakovosti mesa. Meso hitro rastočih piščancev je pogosto vodeno, z visoko vsebnostjo zadržane tekočine in maščob, razporejenih med mišičnimi vlakni. Mišična struktura je porušena, vlakna so slabo razvita, meso pa izgubi naravno čvrstost in okus. Namesto polnovrednega živila dobimo izdelek, ki je vizualno obilen, a prehransko osiromašen. Pogost pojav so mehka, razpadajoča vlakna in nenavadna tekstura, ki jo potrošniki pogosto opisujejo kot gumijasto ali mokasto.
Takšno meso je tudi težje prebavljivo. Ker vsebuje manj kakovostnih beljakovin in več vode ter maščob, predstavlja večjo obremenitev za prebavni sistem. Telo ga ne prepozna kot hranljivo snov, temveč kot izdelek, ki zahteva več energije za predelavo, hkrati pa ponudi manj koristnih hranil. To lahko vodi v prebavne težave, občutek teže po obroku in slabšo absorpcijo pomembnih mikrohranil.
Dolgotrajna izpostavljenost takšnemu mesu lahko prispeva k širšim zdravstvenim težavam. Prehrana, ki temelji na industrijsko predelanih in hranilno osiromašenih virih beljakovin, lahko poruši ravnovesje v telesu, poveča tveganje za presnovne motnje in prispeva k neželenemu povečanju telesne teže. Ker je takšno meso kalorično, a hranilno revno, spodbuja prenajedanje brez pravega občutka sitosti. Posledično prehrana postaja neuravnotežena, telo pa prikrajšano za kakovostna hranila, ki jih potrebuje za normalno delovanje.
Vse to kaže na jasno povezavo med načinom reje živali in vplivom hrane na naše zdravje. Tudi če rastni hormoni na papirju niso dovoljeni, realnost industrijske proizvodnje kaže, da je zdravje pogosto žrtvovano v imenu učinkovitosti. Meso, ki prihaja iz takšnih sistemov, ni nevtralno živilo. V sebi nosi zgodbo nenaravne rasti, trpljenja živali in kompromisov, ki jih na koncu plačamo tudi ljudje s svojim zdravjem.
Bolezni kokoši vplivajo na varnost mesa
Bolezni kokoši neposredno vplivajo na varnost mesa, čeprav se ta povezava pogosto podcenjuje ali potiska v ozadje. V množični industrijski reji so kokoši zaradi prenatrpanosti, slabih higienskih razmer, pomanjkanja gibanja in kroničnega stresa bistveno bolj dovzetne za bolezni. Takšno okolje predstavlja idealne pogoje za razvoj in širjenje patogenov, ki ne ogrožajo le živali, temveč tudi ljudi.
Med najpogostejšimi in hkrati najnevarnejšimi povzročitelji bolezni v perutninski reji sta salmonela in kampilobakter. Obe bakteriji sta dobro dokumentirani kot glavni vzrok zastrupitev s hrano pri ljudeh po vsem svetu. Kokoši so lahko prenašalke teh bakterij, ne da bi vedno kazale očitne znake bolezni, kar pomeni, da okužba pogosto ostane neopažena. V prenatrpanih hlevih se bakterije hitro širijo z iztrebki, onesnaženo vodo, krmo in neposrednim stikom med živalmi.
Poleg bakterijskih okužb so v industrijski reji zelo pogoste tudi bolezni jeter in srca, ki so posledica nenaravno hitre rasti in prenahranjenosti. Telo kokoši ni zgrajeno za tak tempo, zato prihaja do odpovedi organov, vnetij in splošne oslabelosti. Oslabljene živali imajo slabši imunski odziv, kar dodatno poveča verjetnost okužb. Takšna kokoš ni zdrava žival in njeno meso ne more biti varno živilo.
Pomanjkanje ustrezne veterinarske oskrbe in omejen individualni nadzor v velikih rejah pomenita, da se bolezni pogosto obravnavajo sistemsko, ne pa ciljno. Namesto preprečevanja in zdravljenja vzrokov se težave prikrivajo z rutinsko uporabo zdravil ali pa ostanejo neopažene do zakola. Če nadzor ni dosleden ali če pride do napak v procesu, se lahko bakterije prenesejo v meso, ki nato pride na trg.
Posledice za ljudi so lahko resne. Zastrupitve s salmonelo in kampilobaktrom povzročajo hude prebavne težave, visoko vročino, dehidracijo in v nekaterih primerih tudi zaplete, ki zahtevajo hospitalizacijo. Pri starejših, otrocih, nosečnicah in ljudeh z oslabljenim imunskim sistemom so lahko takšne okužbe celo smrtno nevarne. Epidemiološki podatki že desetletja kažejo, da je piščančje meso eden najpogostejših virov bakterijskih okužb s hrano.
Zabeleženih je bilo več večjih izbruhov zastrupitev, povezanih s perutnino, ki bi jih bilo mogoče preprečiti z boljšimi življenjskimi pogoji za živali, strožjim veterinarskim nadzorom in počasnejšo, bolj naravno rejo. Ko kokoši živijo v bolj zdravem okolju, z več prostora, manj stresa in boljšo higieno, je tudi tveganje za bolezni bistveno manjše.
Industrijska reja tako ne predstavlja tveganja le za dobrobit živali, temveč tudi za javno zdravje. Več patogenov v reji pomeni večjo možnost, da ti preidejo v prehransko verigo. Zdravje ljudi je neločljivo povezano z zdravjem živali, ki jih gojimo za hrano. Če zanemarjamo njihovo dobrobit, dolgoročno ogrožamo tudi lastno varnost. Zato vprašanje bolezni kokoši ni obrobna tema, temveč ključno vprašanje odgovorne prehrane in varovanja zdravja.
Okolje kokoši = ogledalo kakovosti mesa
Okolje, v katerem živi kokoš, je neposredno ogledalo kakovosti mesa, ki ga na koncu zaužijemo. Med življenjem živali in hranilno vrednostjo mesa ne obstaja prekinitev. Obstaja le neprekinjena veriga vplivov, ki se začne pri prostoru, zraku in svetlobi ter konča na našem krožniku. Kokoš, ki živi v čistem okolju, z dovolj svežega zraka in naravne svetlobe, razvija močnejši imunski sistem, bolj uravnoteženo presnovo in stabilnejše hormonsko ravnovesje. Njeno telo ni ves čas v obrambnem položaju, zato energijo ne porablja za preživetje, temveč za zdravo rast.
Naravna prehrana brez kemije ima pri tem ključno vlogo. Kokoši, ki niso hranjene z umetnimi pospeševalci rasti, agresivnimi dodatki ali ostanki industrijskih mešanic, razvijejo mišično tkivo počasneje, a kakovostneje. Takšno meso ima bolj naravno strukturo, večjo hranilno vrednost in bolj izrazit, poln okus. V njem je več koristnih maščobnih kislin, zlasti omega-3, ki so povezane z manjšimi vnetnimi procesi v telesu in boljšim zdravjem srca ter ožilja.
Dostop do gibanja in sonca je še en odločilen dejavnik. Kokoš, ki se lahko premika, praska po tleh, se izpostavlja sončni svetlobi in izraža svoje naravno vedenje, razvija bolj čvrste mišice in boljše razmerje med maščobo in beljakovinami. Njeno meso ni vodeno, ni razpadljivo in ni obremenjeno z odvečnimi maščobami, ki so pogosto posledica neaktivnosti in stresa. Takšno meso je tudi lažje prebavljivo, saj je mišična struktura bolj naravna in manj poškodovana.
Poleg tega je meso kokoši iz dobrih življenjskih pogojev manj obremenjeno s toksini in vnetnimi snovmi. Ker žival ni nenehno izpostavljena stresu, boleznim in kemikalijam, v njenem telesu ne prihaja do stalnih vnetnih odzivov. To pomeni manj presnovnih ostankov, manj neželenih snovi in bolj čisto hranilo za človeka. Telo takšno meso prepozna kot nekaj, kar ga podpira, ne obremenjuje.
Takšno meso najpogosteje najdemo pri kokoših iz ekološke reje, proste reje ali domačih dvorišč, kjer so pogoji prilagojeni naravnim potrebam živali. Tam kokoši niso obravnavane kot proizvodne enote, temveč kot živa bitja z lastnimi ritmi in potrebami. Meso, ki izhaja iz takšnih sistemov, ni le bolj zdravo za človeka, temveč nosi tudi jasno etično dimenzijo. Odraža odgovorne prakse, spoštovanje življenja in zavedanje, da kakovost hrane ne nastane v klavnici, temveč v vsakdanjem življenju živali.
Industrijska reja, ki temelji na stresu, hitrosti in zanemarjanju dobrobiti, ne more ustvariti enakovrednega rezultata. Kakovost mesa se začne tam, kjer se začne življenje. In ko je življenje spoštovano, je tudi hrana drugačna.
Kaj lahko storiš kot potrošnik?
Kot potrošnik imaš veliko večjo moč, kot se morda zdi na prvi pogled. Vsaka izbira, ki jo narediš pred polico ali pri lokalnem ponudniku, je glas za to, kakšen sistem želiš podpirati. Ko preverjaš poreklo mesa in se odločiš za lokalno, ne izbiraš le krajših transportnih poti in svežine, temveč podpiraš ljudi, ki stojijo za svojim delom in za živalmi, ki jih redijo. Lokalno poreklo pogosto pomeni večjo sledljivost, večjo odgovornost in večjo verjetnost, da so živali živele v boljših pogojih. To ni romantika, temveč zelo konkretna razlika v načinu reje.
Izbira ekološke ali proste reje ni modna oznaka, temveč jasen pokazatelj drugačnih življenjskih pogojev. Kokoši v takšnih sistemih imajo dostop do svežega zraka, naravne svetlobe, gibanja in prehrane, ki ni zgrajena na kemiji in pospeševanju rasti. Takšno okolje se ne odrazi le v boljši dobrobiti živali, temveč tudi v kakovosti mesa, ki je hranilno bogatejše, bolj polnega okusa in prijaznejše do telesa. Ekološki rejci praviloma delujejo počasneje, z več nadzora in z več spoštovanja do življenja, kar se na koncu pozna v vsakem grižljaju.
Zmanjšanje porabe industrijskega mesa je ena najbolj učinkovitih potez, ki jih lahko narediš. Manj, a boljše, ni odrekanje, temveč zavestna izbira. Z manjšo porabo mesa iz množične proizvodnje neposredno zmanjšuješ povpraševanje po sistemih, ki temeljijo na hitrosti, trpljenju in zanemarjanju kakovosti. Namesto tega izbereš meso, ki ga zaužiješ z več zavedanja in spoštovanja. Takšna prehrana pogosto pomeni tudi boljše počutje, manj prebavnih težav in bolj uravnotežen odnos do hrane.
Podpora malim rejcem ima še dodatno razsežnost. Pri manjših rejah živali pogosto niso številke, temveč bitja, ki jih rejec pozna, opazuje in zanje prevzema osebno odgovornost. Kokoši imajo več prostora, več možnosti za naravno vedenje in bolj raznoliko prehrano. Ko podpiraš takšne rejce, podpiraš način pridelave hrane, ki temelji na odnosu in ne na izčrpavanju. To je odločitev, ki krepi lokalne skupnosti in ohranja znanje, ki bi sicer izginilo pod pritiskom industrije.
Nenazadnje pa imaš moč tudi skozi besede. Ozaveščanje drugih ni vsiljevanje, temveč deljenje razumevanja. Ko prijateljem, družini ali sodelavcem poveš, zakaj izbiraš meso višje kakovosti in zakaj ti je pomembno, kako so živali živele, odpiraš prostor za razmislek. Znanje ima verižni učinek. Ena zavestna odločitev lahko sproži drugo, ena razlaga lahko spremeni navado. Tako se počasi, a vztrajno premika tudi trg.
Odgovorna potrošnja ni popolnost, temveč smer. Vsaka boljša izbira šteje. In ko se te izbire začnejo seštevati, postanejo sila, ki lahko spremeni pogoje za živali, kakovost hrane in na koncu tudi naš odnos do tega, kar dajemo v svoje telo.
KAR JEMO SE ZRCALI V NAŠI REALNOSTI
Zdravje kokošjega mesa ni zgolj vprašanje kalorij, beljakovin ali maščobnih razmerij. Je neposreden odsev sistema, ki stoji za njim. Odsev načina, kako ravnamo z živalmi, v kakšnih razmerah jim dovolimo živeti, s čim jih hranimo in koliko vrednosti pripisujemo njihovemu življenju. Znanost je pri tem jasna. Številne raziskave potrjujejo, da stres, bolezni, slabi življenjski pogoji in agresivne prakse reje neposredno vplivajo na kakovost mesa. Meso živali, ki živijo v kroničnem stresu, ima spremenjeno strukturo mišic, drugačno presnovo, več vnetnih markerjev in slabšo hranilno vrednost. To niso mnenja, temveč biološka dejstva.
Raziskave s področja veterinarske medicine in prehranske znanosti kažejo, da imajo živali iz bolj humanih in naravnih rej bolj uravnoteženo maščobno sestavo, več koristnih maščobnih kislin, manj ostankov zdravil in manj patogenov. Prav tako je dokazano, da industrijska reja z visoko stopnjo stresa povečuje pojav bakterij, odpornih na antibiotike, ki se lahko prenašajo na ljudi prek hrane. Svetovna zdravstvena organizacija že leta opozarja, da je način reje živali pomemben dejavnik javnega zdravja, ne le etike.
Kar damo v telo, ne izgine brez posledic. Hrana postane del naše krvi, naših celic, našega imunskega sistema. Če uživamo meso, ki izvira iz trpljenja, bolezni in izčrpanosti, telo to prepozna. Morda ne takoj, morda ne očitno, a dolgoročno se takšne izbire seštevajo. Po drugi strani pa izbira mesa iz odgovornih virov pomeni manjšo obremenitev za prebavni sistem, boljšo hranilno podporo telesu in večje spoštovanje do življenja, ki je omogočilo naš obrok.
Vsakič, ko izberemo bolj etično meso ali se odločimo za manj, a kakovostnejše, ne delamo dobrega le zase. Podpiramo rejce, ki delujejo odgovorno. Zmanjšujemo pritisk na okolje. In kar je najpomembneje, zmanjšujemo trpljenje živali, ki same nimajo glasu. Naše vsakodnevne izbire oblikujejo realnost, v kateri živimo. Oblikujejo trg, prakse in prihodnost.
Ne pozabimo. Zdravje mesa je zdravje nas samih. In odnos do živali je vedno tudi odnos do človeka.
Prav zato je pomembno, da podpremo tiste, ki se vsak dan borijo za boljši svet za živali. Vesele tačke niso le organizacija. So glas za bitja, ki ne morejo govoriti. So opora živalim, ki so bile zanemarjene, zlorabljene ali odvržene. S podporo Veselim tačkam podpiramo sočutje, odgovornost in vrednote, ki jih nujno potrebujemo tudi v prehranskem sistemu.